korákati -am nedov. (ȃ) 

  1. 1. hoditi v enakomernem ritmu z nekoliko napetimi nogami: korakal je na čelu sprevoda; korakati po dva in dva, v parih; korakajo drug za drugim / korakati po taktu
     
    šport. strumno korakati korakati z napetimi nogami in udarjanjem ob tla
  2. 2. ekspr. iti, stopati: ob njegovi strani je korakala hčerka; trdo je korakal po mostovžu / mirno koraka svoji prihodnosti naproti
    ● 
    ekspr. korakati s časom prilagajati se razmeram; biti napreden

korakajóč -a -e: nervozno korakajoč po sobi; korakajoči polki; prisl.: muz. korakajoče označba za hitrost izvajanja andante



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek