kovánje -a (ȃ) 

  1. 1. glagolnik od kovati:
    1. a) kovanje jekla; kovanje in varjenje / ročno, strojno kovanje
       
      teh. hladno kovanje brez poprejšnjega segrevanja; vroče kovanje kovanje razbeljene kovine; kovanje v utorih s kovalnim orodjem, ki ima izdolbeno obliko predmeta, ki ga želimo skovati
    2. b) kovanje novih besed, verzov
    3. c) kovanje načrtov
    4. č) slišalo se je le drobno kovanje zapestne ure
  2. 2. star. kovinski del, ki varuje ali je za okras; okovje: smučarski čevlji z medeninastim kovanjem na robovih; kovček, obit s svetlim kovanjem; stol s srebrnim kovanjem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek