kreníti krénem dov. (ī ẹ́) 

  1. 1. začeti hoditi, premikati se: ko se je znočilo, je kolona krenila; pogreb je krenil; vlak je krenil s postaje; avto je počasi krenil // raba peša, s prislovnim določilom iti (stran), oditi: iz kavarne je krenil takoj domov; kreniti od mize; s hitrimi koraki je krenil proti vasi / krenili so k sosedom; zgodaj zjutraj je krenil na pot odpravil se // krenili so od brega odpuli, odjadrali // čete so krenile v boj
  2. 2. spremeniti smer poti, gibanja, hoje: krenil je z glavne ceste na kolovoz; kreniti na desno, v levo, v stran; pren. razvoj je krenil v drugo smer; njegove misli so krenile drugam // navadno v zvezi s pot začeti delati, živeti drugače, navadno moralno oporečno: krenil je svojo pot; kreniti s prave poti; kreniti na napačno, zločinsko pot; kreniti bo treba na resnejšo pot; kreniti po krivih poteh
  3. 3. redko narediti gib, premakniti: žival je krenila glavo; kreniti z nogo, roko / ni krenil pogleda s hčere
    ● 
    redko kreniti z mrtve točke premakniti se z mrtve točke



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek