krepósten -tna -o prid. (ọ̑) 

  1. 1. star. pošten, neoporečen: urediti okoliščine, da se bodo ljudje oblikovali v krepostne člane skupnosti / iron.: kaj si tako kreposten, popij malo zmeren, zdržen; v mladih letih ni bila ravno krepostna
  2. 2. rel. ki vztrajno obvladuje moralno negativna nagnjenja in teži k dobremu: krepostna žena / krepostno življenje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek