krés -a m, mest. ed. stil. o krési; mn. kresóvi (ẹ̑) 

  1. 1. dan, ko se praznuje začetek poletja, 24. junij: čakati do kresa; prišel je dva dni pred kresom / zgodilo se je okoli kresa / star. zunaj je kres, ti se pa tiščiš k peči poletje
  2. 2. velik ogenj, ki se prižge zvečer pred praznikom, navadno na vzpetini: po hribih so goreli, zagoreli kresovi; kuriti, zakuriti kres; svetel, velik kres; gori kot kres / šentjanževski kres na kresni večer // ekspr. ogenj, navadno z visokim in močnim plamenom: vas se je spremenila v en sam kres; v peči je gorelo kot kres
  3. 3. knjiž., ekspr., z rodilnikom visoka stopnja in intenzivnost pojavljanja česa: svetli kres sonca; kres zarje / zanetiti kres upora
    ● 
    ob prihodu Turkov so prižigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
    ♦ 
    etn. skakati čez kres



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek