• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

krilátec -tca m (ȃ) 

  1. 1. star. angel: dobri krilatci / božji, nebeški krilatec / kamnit krilatec
    ●     evfem. oditi med krilatce umreti
  2. 2. ekspr., redko ptič: dajal je zobati krilatcem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek