• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

kúkaven -vna -o prid. (ū) zastar. beden, žalosten: njegovo življenje je bilo kukavno / znašel se je v prav kukavnem stanju



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek