lahkôta -e ž (ó) 

  1. 1. lastnost, značilnost lahkega: lahkota prvih uspehov ga je uspavala; lahkota in težavnost vaj / lahkota v hoji gibčnost, prožnost // obšel ga je občutek lahkote
  2. 2. v prislovni rabi, v zvezi z lahkoto izraža opravljanje, izvrševanje česa brez truda, napora: z lahkoto je nosil vreče; z lahkoto je premagal nasprotnike / on je z večjo lahkoto dobil službo kot jaz / publ., z oslabljenim pomenom če ta odlok premislimo, spoznamo z lahkoto, da so z njim dani pogoji za napredek



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek