lákotnica -e ž (á) nav. mn. vbočeno mesto na trebuhu med zadnjim rebrom in kolkom: konji so se upehani ustavili in lakotnice so jim plale; brcniti psa v lakotnico; krava ima udrte lakotnice
 
star. smejal se je, da se je kar za lakotnice prijemal zelo se je smejal



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek