lastnóst -i ž (ọ̑) 

  1. 1. kar se relativno trajno kaže pri človeku zlasti v odnosu do ljudi, okolja glede na kako normo: delavnost je njegova glavna lastnost; imeti dobre, slabe lastnosti; vzgoja razvija otrokove pozitivne lastnosti; na zunaj je podoben očetu, po lastnostih pa materi / pog.: hvali lastnosti svoje hčere dobre lastnosti; zaradi svojih lastnosti vzbuja odpor slabih lastnosti // preizkušati lastnosti živali // kar se trajno kaže pri čem zlasti glede na uporabnost: gradilne lastnosti lesa; obratovalne lastnosti stroja; preizkusiti lastnosti ladje na poskusni vožnji // knjiž. kar se pri kom, čem trajno kaže sploh: biološke lastnosti zemlje; fizikalne in kemične lastnosti snovi; zaželene lastnosti rastlin; prenos lastnosti na potomstvo / dedne lastnosti ki se podedujejo // lastnost vode je, da je najgostejša pri štirih stopinjah Celzija značilnost
     
    biol. pridobljena lastnost nededna lastnost, pridobljena v življenju zaradi vplivov okolja; prirojena lastnost dedna ali nededna lastnost, ki jo ima osebek ob rojstvu
  2. 2. knjiž. kar kaj opredeljuje, da je tako, kot je: belina je lastnost belega
  3. 3. star. sposobnost, zmožnost: pripisovali so mu lastnost, da zna čarati
    ● 
    imeti lastnosti dobre gospodinje biti dobra gospodinja; zastar. v lastnosti kavalirja se je izkazal kot kavalir



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek