lástovka -e ž (á) 

  1. 1. ptica selivka s škarjastim repom in vitkimi krili: v hlevu gnezdijo lastovke; lastovke letijo na jug, se vračajo, se zbirajo; čiri čiri, poje lastovka; cvrkutanje, čebljanje, ščebetanje lastovk
     
    ekspr. ta pesniška zbirka je bila ena prvih lastovk novega časa je med prvimi naznanjala novi čas; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
  2. 2. kar je po obliki podobno lastovki: otroci delajo papirnate lastovke in jih spuščajo skozi okno / ekspr. smučar je izgubil ravnotežje in presmučal vratca v lastovki
    ♦ 
    šport. lastovka lik umetnostnega drsanja, pri katerem ima drsalec eno nogo na ledu, drugo pa visoko zanoženo; skakati v vodo v lastovki naprej na glavo z uleknjenim telesom in z razprostrtimi rokami; zool. kmečka lastovka z izrazito izrezanim repom, po hrbtu kovinsko modra, po trebuhu rdečkasto bela, Hirundo rustica; mestna lastovka z neizrazito izrezanim repom, po hrbtu črno modra, po trebuhu bela, Delichon urbica



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek