léktor -ja (ẹ́) 

  1. 1. predavatelj za praktični pouk zlasti tujih jezikov: lektor francoskega jezika; lektor za angleščino / lektor glasbe, risanja
  2. 2. sodelavec založbe, gledališča, radia, ki pregleduje, jezikovno obdeluje, ocenjuje rokopise: razpisati mesto lektorja // sodelavec gledališča, radia, ki skrbi za normativnost izgovarjave pri igralcih, napovedovalcih: lektorjevo delo z igralci
  3. 3. nekdaj kdor glasno bere drugim: Trubar je bil pri Bonomu tudi lektor
    ♦ 
    rel. pripravnik za duhovniški poklic, za stopnjo nižji od eksorcista



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek