lepéti -ím nedov., tudi lépi (ẹ́ íknjiž., s prislovnim določilom 

  1. 1. držati se, prijemati se, biti prilepljen: na čevljih lepi blato; potni lasje lepijo na čelu; mokra obleka lepi na telesu / ekspr. nizke bajte lepijo po strmini so, se nahajajo; pren. na njegovem imenu lepi madež; zmagoslaven nasmeh mu je lepel na obrazu
     
    knjiž., ekspr. od žeje mi jezik lepi na nebu zelo sem žejen; knjiž. lepel je s pogledom na njej nepremično jo je gledal
  2. 2. redko, v zvezi z na biti notranje, čustveno navezan: ti ljudje so lepeli na bogastvu



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek