• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

lepodúšnost -i ž (ū) knjiž. harmoničen, usklajen, a pasiven odnos do sveta: značilne poteze lepodušnosti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek