lísten -tna -o prid. (ȋ) 

  1. 1. nanašajoč se na list 1: listna barva / debela listna plast pod drevesom / stebrič, okrašen z listnim ornamentom / zatirati listne uši zajedavske žuželke, ki sesajo rastlinske sokove
  2. 2. nanašajoč se na listje: listni koš
    ♦ 
    agr. listna pegavost bolezen rastline, pri kateri tkivo listov na nekaterih mestih odmira in izgublja naravno barvo; listno gnojenje gnojenje s škropljenjem ali pršenjem gnojila na liste; bot. listna ploskev; listne reže odprtine v povrhnjici, ki uravnavajo izhlapevanje vode in izmenjavo plinov; listna žila; listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; listno zelenilo zeleno barvilo, ki omogoča v rastlinski celici nastajanje ogljikovih hidratov; rel. listna stran oltarja stran, na kateri se navadno bere berilo; šol. listna tabla tabla, pri kateri se pisalne ploskve obračajo kakor listi knjige; teh. listna vzmet vzmet v obliki ploščate palice; tekst. listni damast damast, ki ima vzorec v obliki črt, kvadratov, pravokotnikov; listno brdo brdo, obstoječe iz listov; vrtn. listni potaknjenec; listne rastline rastline, ki se gojijo zaradi lepih listov



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek