ločítev -tve ž (ȋ) glagolnik od ločiti:

  1. a) ločitev rude od jalovine / ločitev cerkve od države; ločitev sodstva od uprave / publ. ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine
  2. b) po ločitvi se je preselil v drug kraj; tožba za ločitev; vzrok za ločitev / ločitev zakona
  3. c) ločitev od dekleta je bila težka; ločitev od domačega kraja / ne jokaj, ločitev bo kratka ne bova dolgo ločena
     
    vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti
     
    jur. ločitev (od mize in postelje) v cerkvenem pravu pri kateri zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek