luščíti in lúščiti -im nedov. (ī ú) 

  1. 1. spravljati zrna iz luščine: luščiti fižol, grah; pren. preiskovalni sodnik že dve leti lušči resnico o umoru // odstranjevati luščino: luščiti bučnice, sončnice / luščiti ječmen, riž / redko luščiti jajce lupiti
  2. 2. odstranjevati zrna s storža: luščiti koruzo // v zvezi z iz spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: luščiti kamenčke iz zidu; pren. luščiti bistvo iz celote; publ. zavest proletariata se je šele luščila iz splošne družbene miselnosti
     
    ekspr. iz megle, mraka so se luščile hiše postajale vidne, se počasi prikazovale
  3. 3. odstranjevati v plasteh s površine: luščiti blato z zavore; z nožem je luščil skorjo z debla; barva avtomobila se lušči; s stene se lušči belež, omet
    ♦ 
    les. s krožnim ali spiralnim tankim rezanjem hloda izdelovati furnir

luščíti se in lúščiti se navadno v zvezi s koža izgubljati zgornje, zunanje plasti: koža se mu lušči / pog. hrbet se mu lušči koža na hrbtu

luščèč -éča -e: luščeče se stene

lúščen -a -o: luščeni furnir; luščeni oves



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek