mandáten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mandat: mandatna doba voljenih funkcionarjev / bivše kolonije izročiti v mandatno upravo
♦ 
jur. mandatni postopek civilni postopek, v katerem se izda odločba, ne da bi se preiskovala utemeljenost zahteve in zaslišal nasprotnik; mandatna kazen denarna kazen, ki se izreče in plača na kraju samem; mandatna pogodba pogodba o opravljanju poslov za drugega, naročilo; zgod. mandatno ozemlje med obema vojnama ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne organizacije

mandátno prisl.: mandatno kaznovati koga



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek