• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

meánder -dra m (á) 

  1. 1. um. okras v obliki niza iz pravokotno lomljenih črt: okrasiti z meandri; pren., knjiž. meander žil na licih
  2. 2. geogr. močna vijuga reke, okljuk: zaradi meandrov je plovba po reki počasna



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek