Tipkovnice
mečeválec -lca [lcinu̯c] m (ȃ) nekdaj kdor se bori z mečem: dober, spreten mečevalec; izvrsten mečevalec v dvobojih
Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji
Komentiraj slovarski sestavek
Obvestilo o uporabi piškotkov
Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo piškotkov.
Več o piškotkih
Dostopnost
Dostopnost