• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

mehkúžec -žca m (ȗ) 

  1. 1. nav. mn., zool. živali z mehkim telesom brez notranjega ogrodja, Mollusca: polži, školjke in drugi mehkužci
  2. 2. redko mehkužen človek: debeluharji in mehkužci so omagali že na pol poti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek