méjen -jna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na mejo:

  1. a) mejna pokrajina; nemiri na mejnem področju / mejni spor / mejni jarek, kamen; mejni prehod / mejna črta
  2. b) revija je objavljala iz vzgojnih razlogov tudi mejne proizvode pesniškega ustvarjanja; preseči mejno hitrost, težo
  3. c) to je mejni primer iz sodne prakse; mejno področje med zdravstveno, socialno in pedagoško službo
    ● 
    mejna znanost znanost, ki sega na področje drugih samostojnih znanosti
    ♦ 
    ekon. mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga; filoz. mejna situacija po eksistencialistični filozofiji položaj, v katerem se človek zave omejenosti svojih možnosti; geom. mejna ploskev površje kakega geometrijskega telesa ali del tega površja; mat. mejna vrednost limita; strojn. mejna mera največja ali najmanjša mera, ki jo sme imeti izdelek, da je še uporaben; mejna plast plast tekočine, plina, ki se giblje tik ob steni; zgod. mejni grof grof, ki je imel v lasti obmejno pokrajino



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek