mencáti -ám [mənnedov. (á ȃ) 

  1. 1. premikati del česa z roko sem in tja, da se drgne ob drug del, navadno pri pranju: mencati perilo; mencati in ožemati / v zadregi je mencal robec mečkal, stiskal // premikati prste, dlan sem in tja po površini kakega dela telesa in pri tem močneje pritiskati: mencala je otrokove premrle roke; od veselja si je mencal dlani, roke / še ves zaspan si je mencal oči
  2. 2. ekspr. delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z nogami: vrsta se ni premaknila, zato je vse bolj mencal; otrok nestrpno menca pred vrati / v zadregi je mencal z nogami / kaj pa toliko menca na sedežu
  3. 3. ekspr. hoditi s kratkimi koraki: mencal je okoli očeta in ga pregovarjal; mencati proti domu; počasi, urno mencati
  4. 4. ekspr. omahovati, pomišljati se: menca in menca, preden kaj stori / mencati z odgovorom / mogoče, najbrž, je mencala
    ♦ 
    agr. mencati proso ločevati zrna prosa od latov s stopanjem po njih; meti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek