meníh tudi menìh -íha [tudimən(í; ȉ í) 

  1. 1. član samostanskega, verskega reda: postati menih; živi kot menih osamljeno; skromno, preprosto // frančiškanski menih frančiškan // budistični menihi // rel. član starejšega samostanskega reda, ki živi ločeno od drugih ljudi: strogo življenje menihov / kartuzijanski menihi kartuzijani
     
    star. beli menihi cistercijani
  2. 2. gastr. podolgovato pleteno pecivo iz kvašenega testa s pirhom ali jajčno lupino na enem koncu, znano na Primorskem in Notranjskem: za veliko noč je spekla menihe



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek