meníti in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́) 

  1. 1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo // izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite
  2. 2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami
  3. 3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš
  4. 4. knjiž., v medmetni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel // v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil
  5. 5. knjiž. reči, dejati: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte

meníti se in méniti se, tudi méniti se 
  1. 1. pog. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; govoriti: le kaj so se menili; meniti se o vsakdanjih stvareh; z njim se noče meniti; dolgo, prijateljsko se meniti / menili so se samo slovensko / ekspr. vsa vas se meni o tem / v mislih se meniti s kom
  2. 2. nar. biti s kom v normalnih odnosih; govoriti: ti dve družini se že dolgo ne menita
  3. 3. navadno z nikalnico, v zvezi z za imeti, kazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ne meni za njegove ideje; še za kupčijo se več ne meni / za znance se ne meni, ampak živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ni nikoli dosti menil ni čutil potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi // skrbeti za kaj, ukvarjati se s čim: za te grobove se nihče ne meni; še za lastne otroke se ne meni
  4. 4. navadno z nikalnico, v zvezi z za biti do česa v takem odnosu
    1. a) da vpliva na ravnanje: ni se menil za njene besede, nasvete, svarila, ampak je vztrajal pri svojem; ni se menil za nevarnosti, okoliščine / za stezo se ni več menila, ampak je tekla kar počez / ekspr. gospodarstvo se ne meni za naravne lepote
    2. b) da vzbudi čustven odziv: ne meni se za trpljenje ljudi; za to, da ga je pognal v smrt, se ne meni dosti
      ● 
      nar. za te besede se bomo še kje drugje menili zaradi njih se boš moral še zagovarjati, braniti; nar. takrat ji je oče prepovedal meniti se z njim gojiti (medsebojna) ljubezenska čustva

mené zastar.: govoril je nemško, mene, da tujec drugače ne zna

menèč -éča -e: to je rekel, meneč njega; žalosten se je vračal, meneč, da najde hčer mrtvo; odšel je, ne meneč se za nevarnost; glasno meneča se dekleta

ménjen -a -o: knjiž. ne ve se, kaj je bilo menjeno s temi besedami



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek