mérica -e ž (ẹ́) 

  1. 1. nav. ekspr., s prilastkom določena (manjša) količina kake snovi, tekočine, ustrezna komu: postregla mu je z večerno merico čaja / tolikšna je njegova običajna merica // določena manjša količina kake snovi, tekočine sploh: kupil je dve merici kostanja; merico prosa za papige, prosim / ona je brez merice okusa popolnoma brez okusa
     
    agr. (mlinarska) merica žito, ki ga vzame mlinar kot plačilo za mletje
  2. 2. manjša posoda za merjenje snovi, tekočine: branjevka je napolnila merico; vzela je kozarec za merico
  3. 3. nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 0,4 litra: naročil si je merico vina / konju ni dal niti merice ovsa // nar. prostorninska mera, navadno za žito, od 15 do 20 litrov: na hrbtu je prinesel merico žita



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek