meščàn in meščán -ána (ȁ á; ȃ) 

  1. 1. prebivalec mesta: vsi meščani so se zbrali na ulicah / izvolili so ga za častnega meščana / nasprotja med delavci in meščani buržuji // pripadnik trgovskega, uradniškega sloja prebivalcev mesta: poročila se je z meščanom; premožni, ugledni meščani / ekspr. ne bodi tak meščan pretirano uglajen, redoljuben, občutljiv človek
  2. 2. v fevdalizmu prebivalec mesta, ki ima pravico sodelovati pri upravi mesta: sprejeli so ga med meščane; pravice meščanov; plemiči in meščani



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek