mešétar -ja (ẹ̑) 

  1. 1. posredovalec pri sklepanju kupčij, pogodb: mešetar je zelo hvalil žival; prodal je vole brez mešetarjev; vzel ga je za svojega mešetarja; vpije kot mešetar / ekspr. ženitovanjski mešetar posrednik
     
    ekon. borzni mešetar samostojen posredovalec borznih kupčij
  2. 2. nav. slabš. kupčevalec, prekupčevalec: blago naj dobi kupec neposredno, brez mešetarjev / konjski mešetar



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek