mezínec -nca (ȋ) skrajni, najtanjši prst na roki ali nogi: mezinec ga boli; noht na mezincu
 
pog., ekspr. dokler bo moj mezinec gibal, se to ne bo zgodilo dokler bom imel le malo moči; ekspr. žena ovija moža okoli mezinca mož stori vse, kar žena želi, hoče; ekspr. imeti kaj v mezincu dobro znati, poznati kaj; ekspr. ima več v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; ekspr. niti z mezincem ni mignil za to čisto nič ni naredil, prispeval za to; ekspr. cele tedne preleži doma, ne da bi z mezincem mignil ne dela čisto nič; ekspr. če mu samo z mezincem pomignejo, bo takoj na njihovi strani že ob najmanjši ponudeni priložnosti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek