mežàv -áva -o [məžinmežprid. (ȁ á) 

  1. 1. ki gleda z napol zaprtimi očmi: mežav človek
  2. 2. knjiž. oblačen, mračen: mežav dan; vreme je bilo mežavo; pren. prevzelo ga je mežavo čustvo // medel, nejasen, neizrazit: mežava svetloba / na vogalu je brlela mežava svetilka / vzhajalo je mežavo sonce

mežávo prisl.: mežavo gledati; mesec je mežavo posvetil skozi gosto meglo / v povedni rabi zunaj je bilo mežavo in dež je rosil



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek