mežíkati -am [məžinmežnedov. (ī) 

  1. 1. zapirati in odpirati oči: oči ga pečejo, zato tako mežika; mežika zaradi nenadne močne svetlobe / mežikati z očmi / murni so zaspano mežikali v sonce; pren., ekspr. cvetlice mežikajo v popoldanskem soncu
  2. 2. z zapiranjem in odpiranjem oči, zlasti enega očesa, izražati kaj, opozarjati na kaj: ženske so mu pomenljivo mežikale; pri mizah si bodo mežikali: to je tisti rogonosec; pren. srednjeveška mesta so mežikala kmetu, ker so potrebovala rokodelce
  3. 3. ekspr. prižigati se in ugašati; utripati: svetilnik enakomerno mežika / šofer je nervozno mežikal z žarometi // dajati vtis utripanja, ukinjanja svetlobe: skozi veje so mežikale lučke; okenca bajte so mežikala v noč / z neba so mežikale zvezde

mežikáje knjiž.: obstala sta in mežikaje gledala v svetlo luč; pomenljivo mežikaje se je zasmejal

mežikajóč -a -e: približevala se je potiho, smehljajoč se in mežikajoč; mežikajoč svetilnik; mežikajoče oči



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek