míg-a (ȋ) gib, s katerim se kaj izraža: pozdravil je samo z migom glave / na mig vodje se je pognal na cesto // redko gib sploh, zlasti malo zaznaven, rahel: pazil je na vsak njegov mig
 
ekspr. na mig je bilo vse jasno takoj; ekspr. vsi ga ubogajo na mig brez ugovora



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek