mígati -am nedov. (ȋ) 

  1. 1. z delom telesa delati gibe sem in tja: migati z glavo, ušesi; med govorom je značilno migal z brado / pes veselo miga z repom maha
  2. 2. z gibi izražati kaj: oče mu z obrvmi miga in žuga; z očmi mu je migala, naj bo tiho / ljudje so ga poslušali in pri tem migali z rameni zmigovali, skomigali // z gibi roke, prsta vabiti, privabljati: migala mu je, naj pride k njej; z druge strani ceste mu je nekdo z roko migal; pren. slapovi ti kar skozi okno migajo, da jih pojdi občudovat
  3. 3. ekspr., redko ponujati se, kazati se: uspeh mu je migal z vseh strani / miga ji visoka renta, če vzame tega starca
  4. 4. ekspr. premikati se, gibati se, zlasti pri kakem opravilu: prsti predice so izredno hitro migali / nekaj čudnega je migalo pred njim na poti // delati: jesti zdaj ni časa, treba je migati, dokler je še rosa; nikdar ni brez dela, vedno kaj miga
    ● 
    nizko bolnik bo migal največ eno leto bo živel; ekspr. jezik mu kar naprej miga neprestano, veliko govori; ekspr. smrt mu je že migala pred očmi mu je bila blizu; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori

migáje star.: bral je še enkrat, pritrjevalno migaje z glavo

migajóč -a -e: hitro migajoči bički enoceličarjev



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek