migotáti -ám nedov. (á ȃ) hitro, lahno se premikati sem in tja: listi, plamenčki sveč migotajo v vetru / zrak migota nad razgreto pločevino / ekspr. pes veselo migota z repom maha // luč ob cesti nemirno migota // ekspr. dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe: zvezde so prijazno migotale
● 
pred očmi mi migota zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da se mi pred očmi vse premika, maje

migotajóč -a -e: zrak je bil razgret in migotajoč; migotajoče luči



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek