mík -a (ȋ) knjiž., navadno s prilastkom privlačnost, mikavnost: ljudje množično nasedajo miku mesta; to bo dajalo delu poseben mik / ptičje petje daje naravi neizrekljiv mik / mn., ekspr. ženski miki čari // ekspr. knjiga je izreden mik za vse bibliofile



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek