míkati -am stil. míčem nedov. (ȋnav. 3. os. 

  1. 1. vzbujati pri kom veliko zanimanje, privlačevanje: od vsega ga najbolj mika proučevanje zvezd; mika ga planšarsko življenje; ne mika ga, da bi postal rudar / mika jo daljni svet / fanta je zelo mikalo iti v šole / brezoseb., elipt. dekleta mika na ples; zelo ga je mikalo v gostilno // ekspr. vzbujati pri kom radovednost: vse jo je mikalo; prav mika me izvedeti, kaj so sklenili / silno me je mikalo, kaj je v zavitku // ekspr. vzbujati pri kom pozitiven čustveni odnos: gledališče ga mika že od mladosti; mika ga umetnost starega veka
  2. 2. ekspr. vzbujati pri kom veliko zanimanje, občudovanje: njena lepota je mikala fante / ta nenavadna skala mika popotnikovo oko
    ● 
    ekspr. če te jedro mika, zgrizi lupino če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek