• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

míloščinar -ja m (ī) 

  1. 1. nekdaj duhovnik na dvoru cerkvenega ali posvetnega dostojanstvenika, ki skrbi za bogoslužje in dajanje miloščine: bil je cesarjev miloščinar in spovednik; škofov miloščinar
  2. 2. knjiž. kdor daje, deli miloščino: bil je velik miloščinar



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek