močíti móčim nedov. (ī ọ́) 

  1. 1. delati kaj mokro, navadno z vodo: curek moči skalo; dež moči okno; segla je tako globoko, da ji je voda močila zavihan rokav; močiti prašna, suha tla / lase močiti vlažiti s kako tekočino // pog. na izletu nas je tri dni močil dež je tri dni deževalo; brezoseb.: tri dni nas je močilo; redko zunaj moči dežuje // z močenjem spravljati koga k zavesti: nezavestnega so močili; močili so mu glavo; močiti koga z mrzlo vodo
  2. 2. knjiž. opravljati malo potrebo: razposajenci so močili po pločniku; zaradi obolelosti pogosto moči / otrok še moči opravlja malo potrebo v plenice, oblačilo; moči posteljo nehotno, bolezensko izpraznjuje mehur v spanju // ekspr. star pijanec je med preklinjanjem močil plot opravljal malo potrebo ob plotu
    ● 
    pesn. moj znoj je močil tvoje trte delal sem v tvojem vinogradu zate; ekspr. ko bosta močila grlo, se vama še jaz pridružim pila, popivala; pesn. močiti lica, oči jokati; ekspr. grob je močila z gorkimi solzami jokala je za umrlim; ekspr. ni še dolgo tega, kar je močil plenice je bil otrok
    ♦ 
    agr. močiti lan z namakanjem v vodi goditi ga; alp. ruša moči izceja vodo; čeb. panji močijo na žrelih se jim zjutraj pojavljajo kapljice

močèč -éča -e: posteljo močeči otroci
 
fiz. močeča tekočina tekočina, ki omoči stene posode



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek