móžen -žna -o prid. (ọ́ ọ̄) ki glede na objektivne okoliščine lahko je, obstaja; mogoč: poiskati možno rešitev / na to vprašanje je možen samo en odgovor / proizvodnja v največjem možnem obsegu // navadno v povedni rabi ki se lahko uresniči, nastopi: nastop službe je možen takoj
● 
redko pri slikanju je uporabil vse možne barve vse mogoče; sam.: pogovarjali smo se o možnem in resničnem; prim. možno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek