mrlìč -íča (ȉ í) 

  1. 1. mrtev človek, zlasti do pogreba: dati, položiti mrliča na mrtvaški oder, v krsto; pokopati mrliča; prepeljati mrliča na pokopališče; bled kot mrlič; bilo je tiho, kot da bi imeli mrliča v hiši / bedeti pri mrliču / redko odnesti mrliče in ranjene mrtve ljudi, mrtve // v krščanskem okolju: kropiti mrliča; zvoniti mrliču; pren., ekspr. živel je še, vendar je bil mrlič // po ljudskem verovanju duh mrtvega v njegovi prejšnji podobi: na pokopališču so se prepirali mrliči; srečati mrliča
  2. 2. ekspr. neživahen, nedružaben človek: zakaj si tak mrlič
    ● 
    žarg., čeb. mrlič mrtva, odmrla čebelja družina; ekspr. politični mrlič človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje; ekspr. bolnik je bil živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. on je živ mrlič smrtno bolan



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek