načêlen -lna -o prid. (ȇ) 

  1. 1. nanašajoč se na načelo: med njimi so velike načelne razlike; stroga, načelna vzgoja; načelno ravnanje, stališče // ki poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: načelen sporazum so dosegli, o podrobnostih bodo pa še razpravljali; dati nekaj načelnih pripomb, smernic; reševali so samo načelna vprašanja v zvezi s samoupravljanjem / napisal je precej načelnih razprav teoretičnih // debata naj ne bo osebna, ampak načelna splošna // ekspr. obstaja načelna možnost, da pridemo
  2. 2. ki se drži določenih načel, neglede na trenutne okoliščine ali korist: načelen človek; preveč načelen je in tog / dosledno, načelno ravnanje

načêlno prisl.: načelno odločiti se; enakopravnost so jim načelno priznali; biti načelno proti čemu



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek