načêlnik -a (ȇ) 

  1. 1. uslužbenec, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi: določiti, imenovati načelnika; načelnik odseka za finance / načelnik oddelka, sekcije / postajni načelnik šef postaje // kdor vodi kako društvo, organizacijo: postal je načelnik gorske reševalne službe; načelnik zadruge / načelnik Gasilske zveze / nekdaj načelnik telovadnega društva
  2. 2. nekdaj predstojnik kake upravne enote: občinski, okrožni načelnik / okrajni ali sreski načelnik v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja
  3. 3. nekdaj vodja, poveljnik: rodovni načelnik / načelnik financarjev
    ♦ 
    voj. načelnik štaba oficir, ki vodi, usklajuje delo štaba; zgod. načelnik Narodne straže



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek