načéti -čnèm dov., načél; nam. načét in načèt (ẹ́ ȅ) 

  1. 1. odvzeti del od celote: načeti hlebec sira, jabolko / načeti prihranke
  2. 2. povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: dleto je načela rja; voda in mraz sta načela zid; pren., ekspr. starost ga je že načela
  3. 3. z oslabljenim pomenom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: načel je pogovor s sopotnikom; načeti vprašanje razorožitve

načét -a -o: načet hlebec; nadaljevati načeti pogovor; moralno načet človek; od gnilobe načeti zobje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek