nadomésten -tna -o prid. (ẹ̑) 

  1. 1. ki prevzame, ima funkcijo česa drugega iste vrste: nadomestna dejavnost / nadomestni deli; nadomestne surovine / nadomestno stanovanje // ki začasno prevzame funkcijo, delo koga drugega: nadomestna igralka / svojo nadomestno mater je imel kar rad
     
    jur. nadomestna kazen kazen, pri kateri se neizterljiva, neplačana denarna kazen spremeni v zaporno; nadomestna stvar stvar, ki se da nadomestiti z drugo stvarjo iste vrste, da se izpolni določena obveznost; nadomestne volitve volitve zaradi izjemne, neredne izpraznitve poslanskega mesta; lingv. nadomestna osnova osnova, ki z drugo, glede na izvor različno osnovo sestavlja enotno sklanjatev, spregatev; ptt nadomestna izročitev izročitev pisma, pošiljke kakemu sorodniku, družinskemu članu naslovljenca, ker je naslovljenec odsoten
  2. 2. bot. ki zraste iz starega tkiva: nadomestni poganjek, popek; nadomestne korenine



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek