naglaševáti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. izgovarjati izrazito, z naglasom: naglaševati samoglasnike, zloge; pravilno naglaševati / jezno, odločno naglaševati svoje besede
     
    lingv. tonemsko naglaševati izgovarjati s tonemskim naglasom
  2. 2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: naglaševati načelo enakosti; večkrat je naglaševal, kako važno je sodelovanje / tudi to dejanje je naglaševalo njihovo odločnost

naglašujóč -a -e: govoril je počasi, naglašujoč vsako besedo

naglaševán -a -o: tolikokrat naglaševana lepota je ni prevzela



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek