nagráda -e ž (ȃ) 

  1. 1. kar se da komu kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: izročiti, odkloniti nagrado; mednarodna, občinska nagrada; na tekmovanju plesnih parov sta dobila prvo nagrado; nagrada za režijo, tekst; dobitnik nagrade / dati nagrado nagraditi // za nagrado je dobil teden dni dopusta / častna, odkupna nagrada; filmska, literarna nagrada / Nobelova, Prešernova nagrada; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago // kar se dobi, če se izpolni določen pogoj: izžrebati, razpisati nagrado; denarna, knjižna, praktična nagrada / pri večjem nakupu da tovarna lepo nagrado / tolažilna nagrada / publ. najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi
  2. 2. plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: določiti, odobriti nagrado blagajniku društva; nagrada za nadurno delo / enkratna, mesečna nagrada / zastar. nagrada se plačuje od tiskarske pole honorar



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek