naíven -vna -o prid. (ȋ) 

  1. 1. ki (rad) verjame, zaupa zaradi svoje neizkušenosti, nerazsodnosti: izkoriščati, varati naivne ljudi; naivna šestnajstletnica, študentka / fant je preveč naiven, da bi mislil na lastno korist / ekspr. ne bodi naiven. S takimi dokazi me ne boš prepričal / otroško naiven // nav. ekspr. ki izraža tako vero, zaupanje: vprašati z naivnim glasom / narediti nedolžen, naiven obraz / naivna odkritosrčnost, zaupljivost
  2. 2. nav. ekspr. ki temelji na površnem, premajhnem poznavanju (slabih, negativnih strani) življenja, resničnosti: ta nauk je naiven; naivna predstava, trditev / zgodbe o bogovih so se jim zdele naivne / naivna zvijača
    ♦ 
    filoz. naivni realizem spoznavna teorija, po kateri ni bistvene razlike med realnostjo in zaznavami te realnosti; ped. naivni realist otrok v dobi med sedmim in devetim letom; um. naivni slikar, umetnik slikar, umetnik, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami; naivna umetnost umetnost, ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami

naívno prisl.: naivno govoriti, verjeti; naivno odkrit človek



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek