nalàšč tudi nálašč prisl. (ȁ; ȃ) 

  1. 1. izraža, da se dejanje zgodi zaradi kljubovanja: nalašč mu nagaja; nalašč siliš v nevarnost; ekspr. ne grem, nalašč ne / ekspr. povprašal je po mojstru, pa ga kot nalašč ni
  2. 2. izraža, da se dejanje zgodi zaradi določenega namena: nalašč se je obrnil stran, da ne bi pozdravil; ne zameri, nisem se nalašč zadel; ekspr. soba je prav nalašč za vas pripravljena / temperaturo v jamah so ugotavljali z nalašč za to izdelanimi toplomeri / ekspr.: ta ženska je kakor nalašč zanj ustvarjena; kot nalašč si mi prišel na pot
    ● 
    pog. daj mi pismo, da ne boš nalašč za to hodil na pošto samo zaradi tega



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek