• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

namésten -tna -o prid. (ẹ̑) star. ki je namestnik koga: namestni predstojnik samostana
● namestni učitelj nekdaj učitelj pripravnik, suplent // nadomesten: vojaška enota je poslala po namestne konje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek