namočíti -móčim dov. (ī ọ́) 

  1. 1. dati v tekočino, navadno z določenim namenom: fižol preberemo in ga namočimo; namočiti umazano perilo; namočiti za nekaj ur v raztopino; namočiti v špiritu // pomočiti: najprej je namočil le prst, potem šele celo roko; namočiti pero v črnilo
  2. 2. narediti kaj mokro, navadno z vodo: dež je namočil zemljo; namočiti robec; namočiti kruh z vinom; brezoseb. to nas je namočilo

namočíti se ekspr. (s)kopati se: letos se še nisem namočil v morju

namóčen -a -o: v mleku namočen kruh; perilo je že namočeno; polja so dobro namočena
 
ekspr. bili so premraženi in namočeni mokri, premočeni; ekspr. sledilo je izrazito namočeno leto, obdobje mokro, vlažno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek